Življenje z atopijskim dermatitisom: 32 letna Sabina nam je zaupala svojo resnično zgodbo

Če danes pomislim za nazaj, spoznam, da so se prvi znaki moje borbe s kožo začeli že v srednji šoli. Sem namreč ena iz med tistih, ki ni imela težav z AD že od malih nog. Verjetno so pubertetniški hormoni v meni prebudili težave, s katerimi se soočam še danes.

Majhni flekci po rokah so se mi začeli pojavljati, ko se je jesen poslovila in je zunaj začel pritiskati mraz. Pri svojem osebnem zdravniku sem dobila kremo, po kateri so flekci čudežno izginili in zato jim nihče od nas ni posvečal posebne pozornosti.

Nato pa so ponovne nizke temperature in večji stres v času izpitnega obdobja na faksu, stanje moje kože na rokah iz zime v zimo slabšali. A vendar je bilo vsako izpitno obdobje mimo, po zimi je ponovno prišla pomlad in z njo so moje težave odšle. Vse dokler nisem v absolventskem letu sprejela službe v trgovini z oblačili. Saj veste – nekaj dodatnih evrov in zlaganje lušnih oblačil, od katerih jih je kar nekaj pristalo na polici “rezervirano za študentko” – kaj je za mlado dekle še lepšega? No ja. Ko bi le vdela. Ponovno je prišla zima, tokrat za mojo kožo najhujša do sedaj.

Zopet se je začelo z malimi flekci po rokah. Dobila sem kremo in mislila, da bodo čudežno izginili. Pa niso. In ne samo, da niso izginili, začeli so se večati in širiti. Vse do komolcev. Iz komolcev do ramen. Nato čez ključnici, po vratu navzgor in kmalu so prekrili moj cel obraz. Srbečica je bila neznosna. Koža me je srbela in bolela hkrati. Že samo mežikanje z rdečimi in zatečenimi vekami je zame bilo zelo boleče.

»Koža me je srbela in bolela hkrati. Že samo mežikanje z rdečimi in zatečenimi vekami je zame bilo zelo boleče.«

Kljub temu, da je od izbruha 14 dni, je moja koža na rokah pordela, roke in členki na prstih so zatečeni.

Napotena sem bila v dermatološko ambulanto, kjer mi je prijazna dermatologinja naredila alergološki test. Po celem hrbtu sem imela razporejene različne alergene. In moje prve črne misli so se mi začele plesti po glavi takoj, ko sem se pred kliniko usedla v avto. Srbel me je cel hrbet. Hotela sem si izpraskati kožo dol iz njega. Celo pot do doma sem razmišljala samo o tem, kako bi se lahko popraskala, da bi izpraskala srbečico dol iz sebe.

Ponovni pregled pri dermatologinji mi ni povedal nič vzpodbudnega. Alergična sem bila na vse. Ja, na vse. Alergična sem na konzervanse in barvila. V kozmetiki, hrani, oblačilih. Alergična sem na obarvani plastični zamašek plastenke z vodo. Alergična na pralne praške in mehčalce. Po glavi so mi odmevala vprašanja … Od kdaj? Kaj lahko sploh jem? Česa se lahko sploh še dotaknem? In kako bom lahko tako sploh živela? V strahu pred nenehnimi srbečimi izbruhi? In zakaj sem sploh šla v službo, ki je bila več kot očitno strup za mojo kožo? Se bo stanje sploh kdaj vrnilo v čas pred njo?

»Ponoči sem se zbujala s krvavimi nohti.»

Moje stanje se nikakor ni umirilo. Pordela koža je iz rok in obraza lezla še naprej. In naprej. Preko trebuha, po celem hrbtu. Vse do kolen. V tisto službo se nisem več vrnila. Moji celi dnevi so se vrteli okoli krem, tablet, srbečice. In ta je bila neznosna! Ponoči sem se zbujala s krvavimi nohti. Med spanjem sem se namreč spraskala do krvi. Potem pa od srbečice sploh nisem več spala.

Začela sem izvajati jogo, da sem lahko umirila svojo besno notranjost. Na sprehode pa sem hodila pozno zvečer, ker me je bilo strah, da me bo kdo videl takšno.

Naslednji dermatološki pregled je bil v Ljubljani, kjer me je “pregledala” hladna, mlada dermatologinja, s čudovito kožo na obrazu. In ko mi je hladno rekla, da bom takšna celo življenje in naj se s tem sprijaznim, sem planila v jok. Začudeno me je vprašala, zakaj jokam, namesto mene pa je odgovorila razburjena medicinska sestra. “Kako lahko to sploh vprašate? Mlademu dekletu ste pravkar povedali, da bo celo življenje flekasta po obrazu in vi jo sprašujete, zakaj ji je hudo!”

Ko me je oče odvlekel iz ordinacije, sem se ponovno zlomila na hodniku čakalnice. Ob pogledu na ljudi okoli mene, me je zgrabila panika. Med njimi je sedel tudi starejši moški, ki bi mi bil lahko dedek. Njegova koža pa je bila tako boleče vneta, da me je bolelo srce zanj. V meni pa se je zasidral velik strah. Bom res celo življenje takšna? Kako lahko sploh živiš s takšno neznosno srbečico?

Sploh se ne spomnim dni, ki so sledili. Vem samo, da sem po toliko neprespanih nočeh končno zaspala. In se nisem zbudila do naslednjega dne … do 17ih popoldne. Takrat so me namreč iz postelje spravila moja starša. Odpeljala sta me na urgenco, iz tam v dermatološko kliniko v Ljubljani. Koža skoraj celega telesa je bila že tako srbeča in boleča, da se je očitno moje telo začelo braniti z otopelostjo. Bila sem omotična in odsotna.

Na dermatološki kliniki sem ostala en teden. Mazali so me s kortikoseroidi in končno sem dobila tudi tablete, ki so mi pomagali preživeti najbolj srbeče dni.

Pozitivno presenečena sem bila nad zdravnikom, ki je vodil moj primer. Pregledal je mojo kožo in že narejene alergološke izvide in me potolažil, da je za tako hud izbruh krivo moje delo z alergeni ter da naprej ne bo tako hudo, če se jim bom čim bolj izogibala. Ob tem pogovoru je bila prisotna tudi mlada dermatologinja, ki sem jo omenila malo prej. S pordelimi lici je gledala v tla. Bilo ji je nerodno, sploh me ni mogla pogledati v oči.

Domov sem odšla z lepo kožo. In jo obdržala točno štiri dni. Moje telo se očitno še ni nehalo čistiti. Kljub odporu sem ponovno posegla po kortikosteroidih, tablete proti srbečici pa sem jedla kot bombone. Tolažila sem se z mislijo, da bo vnaprej bolje, ker vem, na kaj vse moram biti pozorna. Ker sem se ob tej misli počasi otresala tudi stresa, ki je bil ves čas prisoten, se je stanje končno začelo umirjati.

»Vsak dan pazim, kaj pojem in česa se dotikam.«

To je bil največji izbruh do sedaj. Očitno so barvila iz oblačil, ki sem jih zlagala vsak dan, povzročila eksplozijo na moji koži.

Od takrat naprej vsak dan pazim, kaj pojem, česa se dotikam, oblačil v trgovini ne probavam. Preden jih oblečem, jih fino preperem. Izbranih imam nekaj kozmetičnih izdelkov, ki so se pri meni obnesli in ne kupujem drugih.

 »Od takrat naprej vsak dan pazim, kaj pojem, česa se dotikam, oblačil v trgovini ne probavam. Preden jih oblečem, jih fino preperem.« 

In potrkam lahko na ves les, ki ga imam okoli sebe – po vsem tem menim, da sem kar se AD tiče, prava srečnica. Moji izbruhi od takrat niso več tako hudi, ne več tako srbeči in ne več tako razširjeni. Moj AD je omejen na moje roke. Ponovno se vrne z zimo in izgine skupaj z njo. Vmes pa na vse do sedaj preizkušene in učinkovite načine poskušam omiliti srbečico in poškodbo kože.

Danes je že 30. november. Moje roke so doživele in preživele še eno atopično bombo in že čakam na naslednjo. Moja koža po rokah je po vseh teh izbruhih izmučena in postarana. Tanka in prosojna.