Lepota. Umetnost. Kozmetika. Moda. Šarm. Zabava. Strast.
… in še bi lahko naštevali. Za začetek je dovolj, da z nekaj besedami opišemo mesto na obrežju Sene, ki so ga pretekla stoletja in njegova zgodovina izklesala na svojevrsten način.
Tisti, ki so Pariz že obiskali, se radi spominjajo pogleda z Eifflovega stolpa, nekateri skrbno hranijo denar za ponoven sprehod po Elizejskih poljanah, ali pa za to, da bi si na Montmartru privoščili znamenite francoske slaščice. Prepričani smo, da med nami obstajajo tudi tisti, ki sanjajo, da bi podoživeli boemske trenutke, ki jih to mesto skriva v svojih četrtih.
Mesto ljubezni, kot ga mnogi imenujejo, se je z leti spreminjalo. V 19. stoletju so bili priljubljeni klasični saloni, v zgodnjem 20. stoletju pa so bili v vzponu nočni klubi. Kakšnih štirideset jih je krasilo najbolj očarljiv del Pariza – Montmartre.
Leta 1869 je bil ustanovljen Folies Bergere, eden izmed prvih kabaretov. Obisk v njem so si lahko privoščili le premožni. Že leta 1881 pa je svoja vrata odprl Le Chat Noir, ki velja za prvi moderni kabaret – nočni klub, v katerem so moške, ki so sedeli za mizami in pili alkoholne pijače, z različnimi šovi kratkočasila zapeljiva dekleta.
Oktobra, leta 1889 pa je po ulicah Pariza završalo ob novici, da bo rdeči mlin na veter – znameniti Moulin Rouge – postal nov kraj, kjer se bo zbirala francoska buržoazija.
Zvezda popularnega kabareta Moulin Rouge je bila Louise Weber, klicali so jo tudi kraljica Montmartra. Čutna umetnica je plesala okoli miz, si vmes privoščila požirek ali dva, njene dolge noge pa so prisotnim moškim spretno zbijale klobuke. Bila je šarmantna in samosvoja, kot kultura nočnega življenja v Parizu.
Prelomen trenutek, ki je zaznamoval tudi pariško nočno življenje, je bila prva svetovna vojna. Že leta 1933 prične država urejati nočno življenje, ki je postopoma postalo strožje. Vpeljan je bil zakon, da je lahko le majhen del umetnikov tujcev.
Ameriški jazz se je skupaj s tujimi umetniki počasi začel umikati s francoske nočne scene, na odre pa so stopili domačini. Kljub temu so kmalu po odpravi omenjenega zakona, ki je prepovedoval nastope tujcev, Afroameričani skupaj s Kubanci začeli oblikovati novo vizijo nočnega življenja v Parizu.
Čeprav so se prve diskoteke pojavile po letu 1970, so kabareti ponovno postali popularni. Preprosto zato, ker so nekaj popolnoma drugačnega in neponovljivega. Niso samo pariški nočni klubi za razkazovanje zapeljivih visokih pet. So veliko več kot le to. So mesto, kjer se Parižani lahko sprostijo od strogih viktorijanskih družbenih pravil. Večer v Parizu je življenje in avantura.
Francoski nočni klubi so skriti od oči mimoidočih in izgubljeni na tlakovanih pariških ulicah, dejansko so zgodba zase. Zabava, flirt, ples in pobeg iz realnosti so veliko več kot le ena noč užitka. Tudi danes je obisk kabareta oziroma nekaterih pariških nočnih klubov nekaj kultnega.
In kako, da ne bi bilo?
Dolge noge, zapeljive hlačne nogavice, seksi korzet, ki skrije, a hkrati lepo poudari ženske obline. Ne, one niso samo plesalke, so prave zapeljivke in umetnice.
Medtem ko v kabaretu Moulin Rouge pijemo hladen šampanjec, se skozi misli in telo pretaka popolnoma nova energija.
Zagotovo si vsaka ženska želi biti Ona – umetnica, ki skriva svojo energijo, strast, seksipil in zapeljivost v svojih gibih in glasu. Nikoli ni vulgarna, je pa vedno poželjiva.
In moški? Oni so njeni sužnji, želijo se ji predati, pa četudi le v svojih mislih. One so kot čarovnija, ki zapeljujejo vse njihove čute, in poskrbijo za to, da pozabijo na vse drugo. Medtem ko reflektorji osvetljujejo njihove obline, ki so dovolj skrite, da si jih moški želijo odkriti, a hkrati dovolj razkrite, da jih popolno obnorijo, so oni z njo, tukaj in zdaj. Ne glede na vse.
Soproge jim tega ne očitajo, ampak si želijo postati kot one. V sebi želijo prebuditi vse tisto, kar so do sedaj skrivale, želijo osvoboditi strast in poželenje. Želijo postati Louise Weber.
Zakaj bi bile zvezde kabareta samo eno noč?
Zakaj sploh čakati na noč?
Prodigieux dama svojo zgodbo nemudoma začne. Vedno je v Parizu, pa četudi je kje drugje. Ona vzame stvari v svoje roke in ne čaka na svojega partnerja. Ona pokliče njega. Ne z besedami, ampak z dišavo in dotiki. Medtem ko se suho olje Huile Prodigieuse po kapljicah razliva po njenem telesu, so njegove oči uprte vanjo, tako kot reflektorji z Moulin Rouge-a. Ona ne potrebuje korzeta, pa tudi zapeljivega perila in visokih pet ne. Njej je dovolj On, Huile Prodigieuse, da postane tisto, o čemer je vedno sanjala. Da uresniči vse tiste sanje in fantazije, ki jih je On skrival.
